Po približno enem letu delovanja na skrajnem severu Nemčije smo se pogovarjali s trenutno najbolj uglednim slovenskim rokometnim trenerjem Alešem Pajovičem. Celjan je potegnil črto pod relativno uspešno sezono na klopi Flensburga, se ozrl v prihodnost in se dotaknil tudi nedavne smrti prijatelja Edvarda Kokšarova.

“Boter” tudi pri 81 letih še nima dovolj

Košarka

5:00 1

Košarka

5:00 1

Aleš Pajovič v Nemčiji in drugod uživa zelo visok ugled.

Po uspešnem delu v avstrijski rokometni reprezentanci so se mu odprla marsikatera vrata, med drugim je prejel klic športnega direktorja rokometnega velikana Flensburga, Šveda Ljubomirja Vranješa.

Ponudba, ki je ni mogel zavrniti, velikanska odgovornost in – kot sam pravi – privilegij! V naslednjih minutah boste brali o delu nekdanjega reprezentanta Slovenije na nemško-danski meji, o Aleševi veliki želji, izvedeli pa boste tudi zanimivo anekdoto o preminuli ikoni celjskega ter ruskega rokometa Edvardu Kokšarovu.

INTERVJU, ALEŠ PAJOVIČ:

Aleš, v Nemčiji ste si zelo lepo “postlali”. Kako so vas sprejeli navijači, uprava … ?

Zelo sem zadovoljen. Zdržal sem že več kot eno leto, trenutno smo v bundesligi na drugem mestu, nas pa do konca sezone čaka še zelo težek razpored. Obeta se srdit boj za mesta v ligi prvakov za naslednjo sezono.

Ampak vendarle ste na drugem mestu, kar prinaša neposredno uvrstitev v elitno evropsko tekmovanje, mar ne?

Ravno pred par tedni smo izvedeli, po kakšnem ključu se lahko pride v ligo prvakov. Stvar je kar konkretno zapletena. Dobro, če si prvi ali drugi v nemškem prvenstvu, potem greš neposredno noter.

Kaj pa, če bi končali kot tretji?

Mi smo v evropski ligi uvrščeni v četrtfinale, kjer se bomo merili s premagljivim tekmecem Hannovrom. Če osvojimo tekmovanje, pa nemški klub hkrati ne zmaga v ligi prvakov, potem imamo zagarantirano mesto v ligi prvakov. No, če damo kalkulacije na stran, gre sezona za zdaj v takšni smeri, kot smo načrtovali – v Evropi smo še “živi”, v bundesligi smo na drugem mestu. Se pa zelo dobro zavedam, da delujem v klubu, kjer je ves čas pritisk dobrih rezultatov. Nekaj časa sem potreboval, da sem se navadil.

Navadili na ta nenehni presing rezultata?

Hja, hrvaški veteran pri Kielu Domagoj Duvnjak je lepo rekel, da je igrati pod pritiskom v teh velikih klubih privilegij.

Ali morda v klubu še upate na “kikse” Magdeburga, da bi ga ujeli in prehiteli na prvem mestu v domačem prvenstvu?

V pokalu so malce padli, pa tudi po EP niso bili čisto optimalni. Vsi klubi, ki skoraj celotne zasedbe pošiljamo v reprezentance, se po takih velikih tekmovanjih lovimo. Menim, da ima Magdeburg preveliko točkovno prednost in bo na koncu prvak. Ostali, torej Berlin, Gummersbach, mi in še nekateri ostali, se bomo udarili za 2. mesto.

Morate svojim fantom kakšne stvari po dvakrat pojasniti, glede na to, da se avstrijski dialekt nemščine, katerega ste uporabljali zadnja leta, kar precej razlikuje od tega, kar govorijo ob danski meji?

Ne. Ta tukajšnji “hochdeutsch” je zelo sprejemljiv (smeh). Dobro, nekaj besed iz Avstrije mi je ostalo, ampak za moje pojme se odlično razumemo, saj smo navsezadnje pisana mednarodna zasedba Dancev, Slovencev, Bosancev, Norvežanov. Včasih je kakšne stvari potrebno večkrat povedati, a ne zaradi slabega znanja jezika.

Vrata avstrijske reprezentance vam bodo verjetno za vedno na stežaj odprta …

Reprezentanco je prevzel Iker Romero, opravlja dobro delo. Jaz sem v Nemčiji in srčno upam, da bom tukaj tudi ostal. Moja velika želja je igranje s Flensburgom v ligi prvakov, za to si res trdo prizadevam. Ni enostavno. Zdi se mi, da je bilo leta nazaj precej lažje. Zdaj je kandidatov več, veliko dejavnikov se ti mora sestaviti: ne smeš imeti poškodb, vratar se mora razbraniti. Skratka, želja je ostati, me pa nekoč v prihodnje zelo mika voditi tudi slovensko izbrano vrsto.

Ponavadi imajo trenerji Flensburga v povprečju približno štirileten staž, preden jih odpustijo, ali pa odidejo sami.

Pogodbo imam do leta 2027. Bomo videli, delam na tem, da ostanem.

No, ko sva že ravno pri tem. Letos so se tekom sezone že pojavljala namigovanja, da odhajate v makedonski Pelister. Kako komentirate to zadevo?

Nič ni na tem. V Nemčiji iz govoric hitro nastane udarna novica, pa sploh ni pomembno, če je zadeva resnična, ali ne. Ta neresnica je nastala po porazu s Kielom, kar je tukaj na severu daleč največja tekma. Dvakrat mi je največjega rivala s Flensburgom uspelo premagati, tretjič pa žal ne. In potem pridejo ven take in drugačne govorice.

Ampak po koncu sezone boste imeli pa menda kar pester kadrovski “cunami”, kajne?

Skoraj z gotovostjo lahko potrdim, da bodo po sezoni prišli Simon Möller (Toulouse), Aymeric Minne (Nantes) in Emil Bergholt (Skjern). Iščemo še tretjega krožnega napadalca. Položaj s Simonom Pytlickom je za zdaj še odprt (op. a.: odšel naj bi v Füchse Berlin), ima veliko ponudb, a hkrati klavzulo do konca naslednje sezone, zato bo ostal. Na žalost odhaja Johannes Golla, podpisal je dolgoročno pogodbo z Melsungerjem. Lukasa Jörgensena sem izgubil januarja, to je bil kar največji udarec, poleg tega je že na začetku leta odpadel Luca Witzke. Ker je edini srednji zunanji igralec, se zdaj čez sezono prebijamo s tremi levimi “beki”.

Ves čas je potrebno krpati. Ko to poslušamo, je drugo mesto v bundesligi res lep uspeh.

Da. Za primerjavo: Magdeburg ima že 11 let istega trenerja in zadnjih nekaj let praktično nespremenjeno zasedbo.

Pred kratkim je žal prezgodaj umrl vaš nekdanji soigralec in prijatelj Edvard Kokšarov. Kako ste sprejeli to tragično vest?

Novica me je zelo prizadela, odšel je prehitro. Nazadnje sva se slišala lani, ko je v svoj klub (Brest Meškov; op. a.) kupoval enega izmed avstrijskih reprezentantov, Borisa Živkovića. Takrat sva nekoliko dlje govorila, nedavna novica pa je prinesla isto kot za verjetno vse ostale: šok.

Kako bi ga opisali mlajšim bralcem, ki ga morda nikdar niso videli igrati v živo oziroma po televiziji?

Vedno bo zapisan kot legenda Celja, predvsem pa igralec, ki sem ga poznal kot največjega borca med vsemi, ki sem jih videl v svoji karieri. Vselej je igral tudi skozi poškodbe, dajal maksimum, se razdajal ne le za nas, ampak tudi v dresu ruske reprezentance. Igral je evropsko prvenstvo devet tekem zapored po 60 minut, potem pa takoj po koncu turnirja prišel v Celje in štiri dni kasneje “trgal” na tekmi, dajal 100 odstotkov. Živel je za rokomet, bil zgled mladim, pa tudi meni. Žal mi je, da nas je tako hitro zapustil.

Imel je res veliko srce. To srce se je na koncu vdalo.

Slišal sem, da je doživel infarkt. Zdravniki so mu rekli, naj se umiri, ampak kakor sem ga jaz poznal, to zanj ni prišlo v poštev. Vsi vemo, da trenerski posel ni ravno brez stresa, želel je nadaljevati, pa se mu ni izšlo. Žal.

Si lahko iz spomina prikličete kakšno anekdoto z njim, ki vam nariše nasmeh na ustnice?

Del igranja v Celju sva bila z Edvardom “cimra”. Odšli smo na priprave v Zreče, zunaj je vladal oster mraz, bilo je kakšnih deset stopinj pod ničlo. Na tistih nečloveških temperaturah so nas gnali ven na tek, ko pa smo prišli nazaj v hotel, se je Edvard slekel do spodnjih hlač, odšel na balkon, si prižgal cigareto in tam v svežem zraku užival petnajst minut. Bil je pravi ruski medved.

Bil je uživač, boem, predvsem pa še iz “stare šole”, če veste, kaj mislim?

O, seveda. Če pogledate nas igralce iz stare generacije, smo znali življenje precej bolj uživati izven igrišč, kot pa današnji profesionalci. Je pa res, da je šel rokomet konkretno naprej, danes je precej hitrejši, kot pa recimo 15 ali 20 let nazaj. Če se želiš izogibati poškodbam in držati korak s konkurenco, enostavno moraš biti odlično fizično pripravljen.

Včasih se je šlo po temi že skoraj po pravilu na pivo in “čik”, danes pa…

Drži. Ko smo nekoč prišli na priprave, je bila velika večina po testiranjih v “rdečih številkah”, danes tega ni več. Morda sta na priprave Flensburga lani samo moja vratarja zavila rahlo v rdeče, ostali člani ekipe so bili vsi v zelenem. Sam sem pristaš tega, da se ob posebnih priložnostih vseeno kaj malega spije, če klub pride do uspeha. To v Nemčiji ni problem, skoraj vsak kraj ima svojo znamko piva.

Bonus video:

Hude obtožbe na račun Tadeja Pogačarja

Kolesarstvo

pred 44 minutami 1

Kolesarstvo

pred 44 minutami 1

Mitja Kunc se vrača

Alpsko smučanje

15:05 3

Alpsko smučanje

15:05 3

Andrej Štremfelj: Brez otrok bi Everest izgubil ves svoj sijaj

Alpinizem

1. Maj 2026 1

Alpinizem

1. Maj 2026 1

Katastrofalen dan za Maribor, lastnik pa nasmejan do ušes

Nogomet

8:02 0

Nogomet

8:02 0